Konfliktna razmerja med človekom in divjadjo, ki povzroča škodo na kmetijskih pridelkih, domačih živalih in drugi lastnini, so prisotna povsod po svetu. Kdo je lastnik divjadi, kdo je odgovoren za nastalo škodo, kako država lahko spodbuja ohranjanje živalskih vrst in kaj je mogoče storiti za zmanjšanje škode od divjadi, je le nekaj aktualnih vprašanj, na katere ni enotnega odgovora. V Sloveniji je lastnik divjadi Republika Slovenija, pravico do lova in obveznosti varstva in ohranjanja divjadi pa imajo prejemniki koncesij ( v nadaljevanju upravljalci). Zakonodaja določa odgovornosti (ki vključujejo tudi povračilo škode, ki jo povzroči lovna divjad na lovnih površinah) ter pravice omenjenih upravljalcev. Oboje morajo upravljalci izpolniti v okviru sprejetih letnih načrtov lovišč, pri čemer so omejeni tudi z razpoložljivimi finančnimi sredstvi.
Glavni cilj je bil poiskati načine ravnanja s škodnimi tveganji in predlagati najpreprostejšo rešitev izplačevanja visokih in vse pogostejših odškodninskih zahtevkov za škodo, ki jo povzroča divjad na lovnih površinah.
Glede na določila ZDLov-1 se upravljalci v nobenem primeru ne morejo popolnoma izogniti tveganju škode od divjadi, prav tako so le deloma uspešni ukrepi za zmanjševanje tveganj (npr. odstrel divjadi, uporaba kemičnih in mehanskih sredstev, krmljenje divjadi ipd.)
Najlažja in najhitrejša rešitev je zagotovo sklenitev zavarovanja odgovornosti upravljalcev za škodo od divjadi. V Sloveniji sicer obstajajo zavarovanja odgovornosti društev, ki poravnavajo tudi nevarnosti oz. tveganja (rizike) škode od divjadi. Toda to možnost izkoriščajo le redke lovske družine. Na podlagi analiziranih podatkov primerov škode od divjadi v letih 2008 in 2009 divjad v primerih kar dveh tretjin vseh upravljalcev ni povzročila škode. Podatki kažejo da je škoda popolnoma nepredvidljiva in da nanjo večinoma ni mogoče vplivati. Zanesljivega recepta za ugotavljanje kje, kdaj in v kolikšni višini se bo pojavila škoda od divjadi ni.
Glede na situacijo, v kateri so se znašli upravljalci, bi se le-ti morali združiti in dogovoriti za sklenitev zavarovanja ter natančno spremljati škodno dogajanje. Samo tako bi bil zavarovatelj pripravljen v zavarovanje sprejeti tudi bolj rizične upravljalce, upravljalci pa bi imeli večjo pogajalsko moč in bi lahko sklenili najugodnejše in najkakovostnejše zavarovanje. Takšno zavarovanje bi v veliki meri rešilo vrsto dozdajšnjih težav, saj bi za razliko od škodnega sklada omogočilo:
-
pravno zaščito upravljalcev na stroške zavarovatelja v primeru neupravičenih škodnih zahtevkov in v primerih;
-
izplačilo odškodnine tretji osebi v skladu z nastalo škodo in sklenjeno zavarovalno polico, če je škoda dokazljiva in obstaja temelj za izplačilo;
-
nemoteno opravljanje lovske dejavnosti kljub povečanju števila škodnih primerov od divjadi in s tem odškodninskih zahtevkov oškodovancev.
S sklenitvijo zavarovanja odgovornosti upravljalcev lovišč s posebnim namenom bi torej lahko preprečili ogroženost ureditve področja lovstva v Sloveniji zaradi pričakovanega poslabšanega in bolj spreminjajočega se finančnega stanja upravljalcev. Omogočili bi nadaljnje trajnostno upravljanje z divjadjo v Sloveniji ter poenotili načine povračila in sistem ocenjevanja škode med posameznimi upravljalci ter posebnimi komisijami.
Avtor:
Marinko, P.: Kako reševati vse višje odškodninske zahtevke za škodo od divjadi in skrbeti za finančno varnost lovske družine? Lovec, Letnik XCIII, št. 11, str. 553-554.